Prelepi park

Dementia se je usedla na klop in opazovala sončni zahod. Vsakič, ko je šel nekdo mimo ga je vzvišeno pogledala in ga premerila od glave do pet. Če ji je bil všeč mu je zapeljivo pomežiknila, če ji pa ni bil všeč je pa zaničljivo prhnila. Dolgčas! Sam dolgčas tukaj, nobenega ni! je pomislila in se spet začela mazati z šminko, ko je opazila da nekdo stoji za njo..
[Annelies?]

Annelies je počasi sprehajala po parku in gledala sončni zahod, ki je bil že čisto na koncu neba. Ko je to gledala so se v njeni glavi pokazali spomini ko je bila še mlajša in sta skupaj z svojim očetom Jacobom opazovala te prelepe sončne zahode. Devet let... Devet let že nisem videla ali slišala svojega očeta je pomislila in se spomnila na ta dan ko je od doma odšla za vedno. Ko je tako gledala da je naenkrat zagledala pred samo svojo 'najboljšo' učenko. "Živjo, nisem vedela da imaš več teh oglendalcev in šmink" ji je prvič nasmejano rekla in se hihitala.

"Seveda jih imam," je rekla Dementia in se ozrla proti profesorici. "Cel predal. Nikoli mi jih ne zmanjka," je še dodala in se nasmehnila. Ni se ji ljubilo biti vzvišena pred profesorico saj jo že tako sovraži. "Boste prisedli?" jo je prijazno vprašala in se pomaknila bolj na konec klopi, da je nastal prostor še za eno osebo. "Kaj ste pa tako zamišljeni?" jo je vprašala, ko je opazila, da je profesorica zamišljena..

"No potem pa ti jih brezveze odvzemam, ker ti jih tako ali tako ne bo nikoli zmanjkalo" je rekla in skomignila z rameni. "No jaz tega ne uporabljam tako pogosto kot ti." Sedaj se ji niti ni ljubilo biti nesramna ali celo zvišana zato je, ko jo je Dementia vprašala če bo prisedla, stopila do klopi in se vsedla. "Veš premišljevala sem o svojih starših bolj natančno o očeti s katerim vsa večkrat opazovala zahode, pri svojih 18 sem pa zapustila svoj dom in s tem tudi starše ki jih nisem videla že 9 let." Ko je vse to povedala je bila presenečena sama nad samo in nad tem da je vse to povedala učenki s kateri si do sedaj ni bila pretirano blizu. "In kaj si ti počela?" jo je vprašla nazaj in se nasmehnila.

"Jaz? Samo opazovala sončni zahod, to vedno počnem. Spominja me na dom, čeprav ga ne pogrešam tako veliko," ji je odgovorila Dementia in pogledala učiteljico v oči. "Kakšen pa je bil vaš oče?" jo je vljudno vprašala in nato spet odmaknila pogled k sončnem zahodu. Nikoli si ga ne morem nagledati, je pomislila in se nasmehnila..

Annelies je reje spet pogledala zahod in uživala v lepih toplih in seveda zadnjih žarkah ta dan. "Moj oče? No on je bil... Zanimiv, to bo prava beseda. Lahko rečem da sem mu podobna, ima pa nekaj svojih značilnisti kar je tudi duhovitost. Vedno sem mu rekla da bi on moral piti pisatelj... Mene pa že poznaš tako da veš kakšen bi moral biti on. Ne podrobno a vseeno." Kratko se je nasmehnila in spet pogledala zahod vsaj je med tem, ko je govorila o očetu pogledala učenko. "Sončni zahod je zares lep... Tako kot ti." Po zadnjih besedah se je začela glasno hihitati. "Oprosti, oprosti" je rekla in se spet začela hihitati.

"Oh, hvala," je rekla Dementia in se veselo nasmehnila. "Bo to šolsko leto težko?" jo je nato vprašala, da bi zamenjala temo. Spet se je zazrla v sončni zahod, ki je počasi izginjal. Le kaj me na tem tako privlači? se je vprašala in se zamislila..

Annelies je dolgo že opazovala sončni zahod in na koncu že več ni vedela kaj naj gleda. Ali naj gleda sončni zahod ali kaj drugega kar bi tudi lahko pritegnilo njeno pozornost. Ker se ni mogla in se ji ni pretirano dalo več opazovati narave rajši pogledala Dementio, katera jo je vprašala če bo šolsko leto težko. "Oh to pa je povsem odvisno od učenca, če se boš veliko učila, kar se verjetno ne boš neboš imela nobenih težav" je rekla in se ji nasmehnila. "Pri mitologiji najverjetneje ne boš imela večjih težav adino če boš poredna." Pri zadnji besedi se je nakremžila potem pa nasmehnila. "Če kaj ne boš razumela lahko kar vprašaš, vredu?"

Dementia se ji je hvaležno nasmehnila. "Seveda bom vprašala. Staršem sem obljubila, da bom imela dobre ocene, ker če jih imam dobim motor," je vsa navdušena odgovorila in si v glavi že risala prizore, ko se pele na motorju. "Kakšni ste bili v mladosti, mislim ko ste bili stari 16 let?" jo je vprašala in se opravičujoče nasmehnila. "Upam, da vas ne moti vaše vprašanje. Zelo rada sprašujem.." se je opravičila in se nasmehnila. Zelo je lepa, je pomislila in ob tem je ni spreletel noben hudoben namen, da bi postala lepša od nje..

"Motor hočeš in zato se boš dobro učila?" je zaigrano presenečeno vprašala vsaj nje ni moglo presenetiti skoraj čisto nič. "No vsaj ti ne bom težila glede tega tako kot verjetno tvoji starši ker si tako želiš ta motor" je rekla in se zahihitala. "Kakšna sem bila ko sem bila stara 16 let? Bi rekla da nagajiva sem naradila veliko stvari ki jih ne bi smela, najverjetneje tudi predrzna zato so vsi rekal da sem pogumna ampak jaz nisem bila takega mnenja. Mogoče tudi hudobna in nesramna a to samo do določenih ljudi. Po izgledu pa so rekli da sem sedaj še vedno enaka. Še vedno imam bled obraz in velike zelenkaste uči ter velike ličnice vedno sem bila dokaj visoka in suha. Če pa govorimo pri priljubljenosti pa nisem bila preveč priljubljena vsaj po dekliški strani. Dečki pa... So se kar metali za mano" je rekla in se zahihitala. "Enako kot se sedaj mečejo pred teboj."

Dementia se je veselo nasmejala. "Torej to pomeni, da sva si čisto podobni, razen v starosti," je veselo odvrnila. "Sama sem si všeč kakršna sem. Če me nočejo sprejeti v družbo me ne rabijo, ampak se jim ne bom metala pred kolena. Raje se jim bom maščevala, to kar počnem že ves življenje," ji je razložila in se ji nasmehnila. "Ste se kdaj hoteli vrniti v preteklost, da bi nekaj popravili?" jo je nato vprašala in pogledala v tla..

"Najverjetneje sve si res podobni, vsaj po karakteru" je rekla Annelies in se nasmehnila. "Meni je všeč moj karakter in tudi videz a ni vse popolno tako tudi jaz nisem popolna, in nekakor bi spremenila tudi kaj na sebi. Mogoče to da bi bila bolj potrpežljiva pa vsaj to ni tako pomembno." Na obrazu se ji je prikazal zamišljen obrazek. "Prav imaš glede tega, če kdo noče biti z mano mu res ni treba kar se mu tudi jaz ne bom metala na kolena pred njim." Glasno je vdihnila in se zamislila ko jo je Dementia vprašala če bi se kdaj vnila v preteklost in kaj spremenila. "Oh... Veš če bi lahko šla nazaj v preteklost se nebi nikoli odšla od svojega doma. Ker potem ko sem odšla sem bila zelo osamljena... A sedaj rajši več ne razmišljam o tem kar bi lahko spremenila ker tako ali tako ne morem spremeniti." Potem pa se je spet nasmehnila in enako vprašala nazaj. "In ti bi kaj spremenila?"

"Hm.. Ne bi ničesar," je odgovorilo in se zasanjano nasmehnila. "Kar je bilo je bilo, tega ne moremo spremeniti," je še dodala in jo pogledala v oči. "No, pustimo to temo. Zakaj ste točno na to šolo prišli?" je hitro zamenjala temo in se veselo nasmehnila. "Sama bi verjetno tudi izbrala to šolo," je še dodala in začela z nogo brcati po pesku..

"Verjetno zato ker je šola prečudovita in imela sem izpolnjene pogoje. Še sedaj nevem zakaj so izbrali ravno mene da bom lahko učila na tako dobri šoli. Naredila sem vse potrebne šole in sem iskala delo in naletela na to šolo in vse potem je bilo, kot v sanjah to da so me sprejeli" je na dolgo razložila in tudi sama brcnila v travo kakor Dementia. "Kako pa da si ti na tej šoli? So jo izbrali starši ali pa si jo izbrala sama?" je vprašala in spet brcnila v travo. "Včasih se počutim kot nagajiv najstnik kar pa že dolgo nisem več" je rekla in se zahihitala. "Najverjetneje sem še vedno otrok."

Dementia se je nasmehnila njeni izjavi. "Vsak je še otrok, vendar sem jaz kaj kmalu odrasla," je pripomnila in si z roko segla skozi lase. "No, jaz sem šla na to šolo, ker sem vedela, da sem nekaj posebnega. Tudi rada imam to šolo, nič me ne moti," ji je pojasnila in se nasmehnila. "Kar se pa tiče mojih staršev, jih sploh ni zanimalo kam grem in kaj počnem," je rekla in se namrdnila nad starši..

"Kakšni starši pa so to!" je sedaj že skoraj resnično presenečeno rekla in se začudeno zastrmela v Dementia. Poglet pa je bil seveda narejen v teh letih se je Annelies že naučila vsega mogočega, kako bi se izražala in je vse to znala dobro obvladat. "Imaš pa zelo dobre starše, da se ne zanimajo zate vsaj si njihov otrok. Res je da za svoje nisem mogla povedat nič drugače ampak... Mogoče pa imaš zato tak karakter." Zahihitala se je in to tebo tako spremenila v bolj veselo. "Veš malce me pa zanima kakšna mama bi bila jaz če bi sploh kdaj imela otroke" je rekla in se nasmehnila sama sebi. Le kakšna mama bi bila? Dobra..? Bom sploh kdaj imela otroke? Bolj malo verjetno...

Dementia se je nasmehnila. "Zdi se mi, da bi bili zelo dobra mati," ji je rekla in se začela poigravati z lasmi. "Hm, moj karakter mi je čisto všeč, kakor sem že prej rekla. Bolje biti tak kot pa do vseh prijazen in se sliniti po ljudeh, ki jih želiš za prijatelje," je odgovorila in se veselo nasmehnila. Le kakšna bi bila če bi bila Lighterka? Mogoče čisto prijazna? Ne, še vedno bi bila enaka, se je zamislila..

Annelisa se je takoj zahihitala kometnarju Dementie. "Hm... Mogoče, nihče neve, mogoče pa bi vseeno bila dobra mati" je rekla in se zahihitala. "Glede tega pa imaš popolnoma prav. Res se tudi jaz ne bi slinila in se prilizovala k nekomu da bi potem tisti bil moj prijatelj. Bodi moj prijatelj ali pa ne" je rekla in se namrčila. Nikoli, res nikoli ne bom počela kaj takega, kar nočem. "Kdo ti je izmed fanti najbolj všeč?" je samo naenkrat predrzno vprašala Dementio. "Sigirno fanti kar lečejo za tabo."

Dementia se je zasmejala, ko je slišala Anneliesino vprašanje. "Hm, slinijo se že. Ampak na nek način mi ni nihče všeč. Tisti Jacob Evans je zelo prepričan vase na nek način," ji je odgovorila in se naslonila nazaj ter zaprla oči. "Pa vi, imate kakšnega izbranca?" jo je čez nekaj časa vprašala in spet odprla oči, da bo videla profesoričin izraz..

Annelisa se je takoj ko ji je Dementia odgovorila da se fantje sliijo zanjo. "No potem ap slinijo če to bolj opiše njihovo početje" je pripomnila potem pa se zčasoma nehala smejati. "Tisto z gospodičem Evans pa imaš prav, res je nekoliko preveč prepričan vase. Mogoče pa si preveč zaupa..." je rekla in se kot že večkrat podala v misli. "Jaz?" je presenečeno in z nakakšno čemernostjo vprašala. "No jaz... Mislim da še nisem srečala pravega zase. Nihče ni dovolj dober ali..." je nekako bolj potiho in jezno rekla.

"Ah, fantje so kot vlaki. Eden gre že pride drug," je rekla Dementia in se zahihitala. "In sploh ne potrebujemo fantov, same se imamo dovolj dobro. Verjetno čisto boljše od njih," je rekla in skočila na noge ter se zavrtela. "Ves svet podleže dekletom, ker smo bolj privlačne in lušne kot pa fanti!" je veselo vzkliknila in skočila v zrak ter se zraven hihitala..

"Ja, to pa res" je nasmejano rekla, vsaj so jo pripombe učenke skoraj povsem vedno spravile v boljšo voljo. "Dekleta, torej tudi ženske ne potrebujemo fantov, če pa smo že pri pameti pa se fantje sploh ne morejo primerjati z nami. Drugače pa sem tudi jaz mnenja da so dekleta nekako v vsem boljše mogoče v fizilčnih delah ne, ampak nihče ni popoln" je rekla in se spet zahihitala ko je Dementia kar skočila v zrak. "V lepoti pa kar vzemive v primer eno dekle in fanta. Takrat res točno vidiš da je dekle vedno lepše... Skoraj vedno" je rekla in se čedalje bolj začela poglabljati v to temo. Annelies, nehaj že razglabjati o tem ji je rekel glas v glavi ona pa se je samo nasmehnila. "Zaključek: Dekleta ne potrebujejo fantov" je rekla in se zhihitala. "A fantje potrebujejo dekleta" je še pripomnila in še sama skočila v zrak kakor prej Dementia a jo to ona zanalašč napravila na bolj smešen način.

Dementia se je veselo zahihitala. "Vi ste najboljša profesorica, kar sem jih kdaj imela," je veselo rekla in se nasmehnila. "Ali že imate izpit za avto?" je nato načela z drugo temo in se usedla na vlažno travo. Sonce je prelepo osijal njen obraz, da je izgledala še lepša kot pa je. Sonček je, in ti si skuštrana. Sonček jeee... si je začela prepevati v mislih.

Annelies se je po pripombi Dementia samo zahihitala. "Oh.. Res? No to je... To je... Čudovito" je v manjši zadregi zjecljala. "Nisem vedela da bom kdaj tvoja priljubljena učiteljica, veš?" je takoj potem rekla že čisto tekoče in tako kot vedno. "Avto? Ja Izpit sem naredila, obljubi da tega ne boš nikomur povedala. Jaz sem izpit ponavljala kar 3krat" je rekla in se nasmehnila. "Manjše težave so se pač morale povaviti" je pripomnila a še vedno ni hotela priznati da mogoče ni najboljši voznik. Tudi sama se je vsedla zraven Dementie na vlažno travo. In se prepustila svoj obraz soncu.