Vinogradi

Allison je mirno hodila po vinogradniku in včasih odtrgala malo grozdja in ga pojedla. Na pravilo da tega grozdja ne bi smela trgati se je požvižgala. Včasih ga je prav zanalašč vtrgala in vrgla an tla samo zato ker se ji tisto grozdje pač ni videlo. Čeprav je hodila tam kjer ponavadi ni bilo nikogar je vseeno stopala elegantno in mirno.


((Sarah))

Sarah se je malo sprehajala, ker ji je bilo dolgčas in ni vedela kaj naj bi počela, No dobila je na tisoče idej a nobena se ji ni zdela tako dobra kot, da poje malo grozdja. Ko se je tako sprehajala in jedla grozdje je zagledala zelo lepo dekle. "Ojla" jo je pozdravila. "Jaz sem Sarah Mirabelle Moontlight" je rekla. Dekle je bilo zelo lepo. "Zelo si lepa" je zamrmrala. "Kako pa ti je ime?" je vprašala dekle.

Jacob se je sprehajal mimo vinogradov in vsake toliko časa odtrgal grozdje in ga pojedel. Ko je prišel že daleč, da ga nihče ne more najti se je usedel na travo in opazoval kako veter maja drevje in kako lističi praskajo po tleh. Z roko si je segel skozi lase in jih skuštral. Imel je veliko za razmislit in ni vedel kdaj naj to naredi. Vedno je imel natrpan urnik. Zazrl se je v sončni zahod, ki je lepo osvetlil njegov obraz...
[Blair]

Blair se je odločila, da mora nujno malo na zrak. Od učenja je bila čisto izmučena. Zavila je k vinogradom. Grozdja sicer ni preveč marala, a kraj se ji je zdel super za sprostitev. V daljavi je zagledala postavo. Skomignila je z rameni in se ji približala. Ugotovila je, da gre za Jacoba. "Živijo," je pozdravila in upala, da ga ni zmotila pri kakšnih pomembnih mislih. "Kaj pa ti tukaj?"

Jacob se je počasi obrnil proti dekletu, ki ga je zmotilo pri premišljevanju. "Živijo," ji je odzdravil. "Malo razmišljam. Pa ti? Sem mislil, da se učiš, vsaj vedno te vidim pred knjigami. Tvoja sestra pa je vedno v središču pozornosti," je začel nakladati in pri tem zamahovati z rokami, da je izgledal prav smešno.

"Ah, dovolj imam že knjig," je zavzdihnila Blair. "Preprosto morala sem iti malo na zrak." Nasmehnila se je. "In o čem si premišljeval, če ni skrivnost?" se je mimogrede pozanimala in se naslonila na deblo bližnjega hrasta. Opazovala je ptiče, ki so veselo zobali grozdje in pajke, ki so pletli mreže med listi.

"Hm... Naj pomislim... O tem, da bom glihkar znorel od šole in od vsega tega sranja..." ji je odgovoril in se zasmejal. "In, kako si kaj? Naporni je biti tukaj," jo je vprašal in se ulegel na travo, ter opazoval Blair kako je opazovala ptice. "Se zanimaš za ptice?" je vprašal in jih tudi sam začel opazovati,..

"Verjetno bo v višjih letnikih še huje," je pripomnila Blair. "Trenutno se počutim čisto v redu. Ja, ptice so mi od nekdaj všeč. Tako ... svobodne so. Tudi jaz bi rada letela ... Že nekajkrat sem si vzela nekaj knjig o pticah in jih poskusila preučiti, od ene vrste ptic do zadnje, pa mi nekako ni uspelo. Vsa ta imena si res težko zapomniš. Trenutno vem od teh malih ptic samo za siničko in taščico. No, in kakšnega vrabčka mogoče." Zahihitala se je.

"Zanimivo ... Mene ptice niso nikoli zanimale, raje imam eksotične živali, kot so tiger ali pa kaj drugega," je povedal in odvrnil pogled od ptic in ga usmeril na Blair, ki je še vedno zrla v ptice. Saj ni tako slaba, je pomislil in se nasmehnil. "Kako se pa kaj razumeš s sestro?" je vprašal mimogrede in se spomnil na Dementio.

"Odlično se razumeva, čeprav sva si čisto različni," je veselo odvrnila Blair. "Čeprav zna biti do tujcev zelo neprijetna, je v resnici super punca." Radovedno si ga je ogledovala. "Ti je mogoče všeč? Dementia?" je kar naravnost vprašala. Ni bila vajena ovinkariti.

Jacob je pogledal v tla in rahlo zardel. "Nekaj posebnega je na njej. Čeprav je Darkerka se mi zdi zelo ranljiva," je tiho spregovoril in še vedno buljil v tla, dokler se rdečica ni zabilila. Nato je pogledal v Blairine oči. "Ali je taka?" jo je končno vprašal in živčno trgal travo poleg njega.

Blair se je namuznila. "Včasih je lahko ranljiva, a to se ne pokaže prav velikokrat," je pojasnila. Mirno ga je opazovala, ko je živčno trgal travo in zardeval. "Ni treba, da ti je nerodno," je nazadnje spregovorila. "Za Dementio letajo mnogi fantje. A naj te opozorim - do zdaj so vsi obupali nad njeno zlobo." Komaj opazno se je nasmehnila.

"Saj me ne gane preveč," je rekel in jo pogledal. "Preveč se nosi. Samo to me moti," je tiho rekel in komaj opazno odkimal z glavo. "Te včasih moti ker jo fantje tako obmetavajo?" jo je vprašal in upal, da ni posegel preveč v zasebnost...

"Aha, razumem," je prikimala Blair. "No, to me pravzaprav ne moti, zna pa biti prav nadležno. Greš po hodniku z njo poleg sebe, pa sploh ne prideš do učilnice, ne da bi predte skočilo vsaj deset fantov. No ja, tako je to." Skomignila je z rameni. "Tudi ti nisi ravno grd. Tudi tebe punce obletavajo?" se je pozanimala.

Jacob se je zasmejal in zmajal z glavo. "Tako ne gre pri nas. Če smo mogoče kakšni punci všeč, ona tega ne pove," ji je rekel in se še vedno sam pri sebi smejal. "Tebe verjetno tudi obletavajo fantje, kajne? Saj si lepa, pametna, ... To vse si fant želi," jo je vprašal.

Blair je skomignila z rameni. "Sama sebi se nikoli nisem zdela preveč lepa, zato se nisem nikoli tako nosila kot Dementia. Posebej če pa imaš poleg sebe lepotico kot ona je težko, da bi te še kdo pogledal. Saj ne da bi me to kaj preveč motilo. Jaz mislim, da bo že prišel pravi, ko bo priložnost. Si ti že imel punco, če ni preveč osebno vprašanje?"

"Ja, samo nisem je imel preveč rad," ji je odgovoril in se nasmehnil. "Tudi tukaj se mi ne da ukvarjati z puncami. Prišel sem v šolo, da se učim, ne pa da se podim za nekimi frajlami, ki mislijo da lahko dobijo to kar želijo." Z roko si je segel skozi lase in pogledal proti sončnemu zahodu. "Človek velikokrat zamudi take lepe stvari, vendar ko vedo da se bliža njihov čas, postanejo pozorni na to. Meni se zdi, da bi morali biti vedno pozorni na to kar naj je ponudila narava."

"Lepo povedano," je prikimala Blair in se tudi sama zazrla v sončni zahod. "Ljudje smo že tako zelo uničili naravo, da je kar srhljivo. Si predsavljaš, da čez 40 let v morju ne bo več rib, če ne bomo preneali z onesnaževanjem?" Stresla se je. Ni hotela premišljevati o tem. Opazovala je, kako je sonce počasi tonilo za gore ...

"Grozno je misliti na to... Ampak glej na svetlo plat. Takrat bova že mrtva," je rekel in se zasmejal. "No, mogoče ne mrtva. Ampak se bova bližala tistem času, ko je treba spakirat kovčke in oditi. Ali se bojiš? Smrti, mislim?" jo je vprašal, ne da bi se menil za svoj povišan srčni utrip, ki ga je dobil vedno, ko je pomislil na smrt ...

Blair se je zamislila. "Morda malo. Ampak bolj se bojim smrti svojih bližnjih. Verjameš v nebesa in pekel? Jaz ne. Jaz mislim, da ko umreš, te preprosto ni več. Da nekoga ni več, ta misel mi ni všeč. Ne maram misliti o smrti na tak način." Stresla se je.

"Zdi se mi, da je ta pekel in nebesa samo nekaj s čimer lahko okrog prenesejo vernike. Meni se to zdi enostavno neumno. Pekel in nebesa? Pha, pa kaj še!" Zaničiljivo je prhinil in usmeril pogled nazaj na Blair. "Praviš, da se bojiš smrti bližnjih. Zakaj?" jo je ponovno vprašal.

"No, si predstavljaš, da koga ki ga imaš rad, enkrat kar ne bo več? Ni ta misel strašna?" je odvrnila Blair in ga opazovala. "Ko mene ne bo več, se tako ali tako ne bom več ničesar zavedala. Ko pa bo umrl kdo, ki mi veliko pomeni ..." Zazrla se je v nebo. "Lahko govoriva o čem drugem?"

"Ja, ni problema," je hitro pristal Jacob. "Kako ti gre kaj?" je vprašal. Tepec, kako ti gre?! Kaj si res ne moreš izmisliti kakšne bolj zanimive teme?! se je jezno okaral v mislih. Jezno je stisnil skupaj ustnice in se zazrl v bližnji gozd. "Imaš kakšno domačo žival?" je hitro spremenil temo, tokrat je pogled usmeril v nebo in opazoval kako se oblaki počasi premikajo. Zleknil se je nazaj na travo in bolj podrobneje opazoval oblake.

"O, ja, veliko živali imam." Na Blairinemu obrazu se je spet prikazal nasmešek. "Skoraj cel živalski vrt. Res obožujem živali, zato sem tudi vegetarijanka. Pa ti? Imaš kakšno žival ali jih ne maraš preveč?" je vprašala in opazovala kosa, ki se je ravno sladkal z grozdjem.